[ Pobierz całość w formacie PDF ]
.Takatrditev pa lahko ima tudi samo retoriâni pomen, karpomeni, da jo je treba razumeti le kot pretiravanje.Âlo-vek s tem predsodkom òeli mogoâe reâi ne to, da res109 POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTUBESeDAnihâe ne bi govoril esperanta, saj bi bila ta res malo pre-debela, temveâ le to, da ga govori relativno malo ljudi.To v nekem smislu dròi.Vendar ôtevilo govoreâih inpiôoâih ni pomembno za lastnosti in izrazno moâ kake-ga jezika.Slovenôâino govori mogoâe manj ljudi kakoresperanto, pa vendar sodi po svoji moâi med najrazvi-tejôe kulturne jezike sveta.Esperanto je umeten jezik in tako niprimeren za izraòanje âlovekovih misli inobâutij.Oznaâitev esperanta s prilastkom »umeten« je huda po-enostavitev, ki ne prispeva k razumevanju jezika na-sploôno, ôe posebej pa ne k razumevanju esperanta.V âem se esperantska beseda »homo« (âlovek) recimorazlikuje od latinske besede »homo« (âlovek)? V âemesperantska beseda »mano« od italijanske besede »ma-no« (obakrat: roka)? Ob skupini besed, ki so v esperan-tu natanko takône, kakrône se pojavljajo v tem ali onem»naravnem« jeziku, je velika skupina besed, ki se od»naravnih« razlikuje le v neznatni meri, predvsem vkonânici, kakor: domo (hiôa), hundo (pes), kato (maâka),ôardeno (vrt), suno (sonce), besto (òival), birdo (ptica)itd.Veliko je tudi takih besed, ki se sicer vidno razliku-jejo od enakopomenskih besed v drugih jezikih, iz kate-110 POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTUBESeDArih so vzete, vendar so tem ôe vedno dovolj podobne, dajih takoj prepoznamo, kakor: falzifi (ponarediti), kuraci(zdraviti), prediki (pridigati) ipd.Obstaja pa tudi tretjaskupina besed, ki jih teòko prepoznamo, ker je samo nji-hov koren vzet iz »naravnih« jezikov, dodane pa so jimesperantske (shematizem esp.besedotvorja) pripone inkonânice: vendadi (prodajati), rapideco (hitrost), instru-istino (uâiteljica), gepatroj (starôi), kabanaâo (bajtica,koâura) ipd.Prav nobene besede pa ni mogoâe najti, kibi ne imela vsaj korenske podlage v jezikih, ki jim pra-vimo »naravni«, âeprav bi morali v resnici reâi »etniâni«ali »nacionalni«.Niti ena beseda v esperantu ni izmiôl-jena.Kar je v tem »umetnega«, je samo naâelo sestavl-janja besed in besednih sestavin v nove besedne oblikez novimi pomenskimi niansami.A tudi to naâelo v resni-ci ni »umetno«, temveâ ga najdemo v vseh jezikih, le danikjer tako dosledno izpeljano in tako bogato, kakor vesperantu.V resnici je vpraôanje »umetnega« v jeziku nasplohveliko globlje, kakor sega ôolska uâenost.Jezik je sestav-ljen iz razliânih sestavin, ki so tudi razliânega porekla.V vsakem jeziku je nekaj sestavin in zakonitosti, kiizvirajo iz âlovekove narave, iz znaâilnosti in zmoònos-ti, ki so âloveku prirojene.Sem sodijo najprej govorilniorgani, ki jezik kot govor sploh omogoâajo.Ti organidoloâajo tudi naâin in glasovni razpon oz.meje izgo-111 POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTUBESeDAvorjave.Ti organi in iz njih izvirajoâe tendence v izgovo-ru vplivajo na jezik tudi ôe potem, ko je ta òe v svoji naj-bolj razviti fazi.Izraz tega vpliva je zakonitost priliko-vanja v izgovoru.Druga naravna sestavina vsakega jezi-ka je teònja po analogiji.Âe otrok iz glagola »pisati« na-redi samostalnik »pisa«, kar pomeni svinânik ali kakodrugo pisalo, potem je to lep primer analogije.Prav tako,âe angleôki otrok naredi iz besede »mouse« mnoòinskoobliko »mouses« namesto »mice«, kakor je sicer prav,potem je tudi to primer analogije.Prav ta primer lepokaòe na napetost med tem, kar »hoâe« v jeziku naravain kar »hoâe« âlovek.Otroci, ki govorijo bolj naravno,vnaôajo v jezik veâ analogije, kakor pa odrasli, ki govo-rijo bolj nauâeno in vnaôajo v jezik veâ tradicije in arbi-traòe.Moâna naravna teònja v vsakem jeziku je tudi teò-nja po poenostavljanju, po âim manjôi porabi energije,po âim veâji gospodarnosti v izraòanju.Zaradi te teòn-je se jeziki razvijajo iz bolj zapletenih v bolj preprostesisteme.V tisoâletjih se poâasi izgubljajo ôtevilne oblike,kakor dvojina, nekateri skloni, glagolske oblike ipd.Druga skupina sestavin v jezikih je kulturnega, torejumetnega izvora.Sem sodijo predvsem vse besede, slov-niâne oblike in sintaktiâna pravila.Bedsede ne izvirajoiz narave in nimajo nobene neposredne zveze s stvarjo,ki jo oznaâujejo.Med predmetom »miza« in besedo»miza« ni nobene vzroâne povezave.Oblika »m-i-z-a«112 POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTUBESeDAje torej popolnoma »samovoljna« sestava glasov; kom-binacija je omejena le z moònostmi izgovora, kar pome-ni, da naj bodo zlogi sestavljeni iz soglasnika in samo-glasnika, kopiâenja soglasnikov pa naj bi po moònosti nebilo.Vse oblike besed in njihovih slovniânih povezav sotako âlovekov kulturni proizvod, so bistveno »umetne«.Ôe posebej umetna pa so stalna rekla v jeziku.Prav tarekla, ki sestavljajo tradicijo kakega jezika, so za uâeâe-ga tudi najveâja teòava, saj jih ne more izpeljevati iz òeznanih sestavin (besed in slovniânih pravil), temveâ sejih mora nauâiti na pamet.Obstaja pa ôe tretja sestavina v jeziku, ki bi ji lahkopogojno rekli »metafiziâna«, ker se izmika vsaki znanst-veni analizi in sklepanju.Gre za âudeò, da lahko poveòe-mo zvoâno ali grafiâno podobo kake besede (v jezikugeste za gluhoneme je to podoba geste z rokami) s ka-kim predmetom, bitjem ali pojmom.V vsakdanjem go-voru se nam zdi to tako samoumevno, da sploh ne po-mislimo veâ, kako ta most med »m-i-z-a« in pravo lese-no mizo niti malo ni samoumeven.Âe nas v otroôkihletih ne bi nauâili nobenega jezika, bi te izkuônje neimeli in bi pozneje kot odrasli tega mostu ne znali veâvzpostaviti.Brez te simbolne funkcije besed jezik ne bibil moòen, tudi miôljenje ne bi bilo moòno.Jezik, sleherni jezik, je torej vzajemno delovanje vsehtreh sestavin: naravnih, umetnih (kulturnih, tradicional-113 POJASNILO PRIJATELJEM O ESPERANTUBESeDAnih) in metafiziânih.Med jeziki pa je bolj »naraven« tistijezik, ki ga je mogoâe govoriti z manj napora in ki je boljutemeljen na naravnih sestavinah jezika (preprostejôaizgovorjava, veâja veljava analogije in manjôi diktat tra-dicije in arbitraòe.).Po tej logiki je, pa naj se sliôi ôe takonenavadno, najbolj naraven prav esperanto, ki mu pov-rôni opazovalci sicer predvsem oâitajo, da je »umeten«.Esperanto nima kulturnega ozadja, nimatradicije, ker ga ne govori noben narod
[ Pobierz całość w formacie PDF ]